Zbudiva se naspana. Žejna. Mene je ponoči skrbelo, da bodo zajci, ki jih je veliko v puščavi pogrizli najine torbe, ki so bile s kolesi položene na tla. Zjutraj je bilo vse kot sva zvečer pustila. Pospraviva šotor in nadaljujeva v iskanju vode. Pot se vleče, ko si žejen in pričakuješ vodo. Nato pa vidiva znak obrnjen v nasprotno stran. Prebereva: OJO FRIO SPRING. To je to. To je izvir! Skreneva s poti proti izviru. Vidiva dva bazena polna alg. Okoli pa krave. Kje je pa izvir? Stoječe vode ne bova pila, sploh, če se iz nje napaja živina. Tudi prefiltrirana voda je lahko kužna. Ozreva se naokoli in vidiva ograjo iz bodeče žice, znotraj pa 1,5×1,5m aluminijasta kritina. Luka odmakne ograjo in dvigne kritino. Spodaj voda. Hladna. V tej vročini. V vodi pa plava mrčes. Bova to res pila? Imava izbiro? Kar se tiče živali je bila voda odmaknjena in zaščitena pred iztrebki. V knjigi jo navajajo kot edini vir v tej puščavi, torej nimava izbire. Vodo dvakrat prefiltrirava in si narediva zalogo.
Dolgo sva se zadržala tukaj, saj je filtriranje vode kar počasno. Nadaljujeva. Na poti naju dohiti motorist iz Gvatemale, ki nama, ko mu poveva zgodbo o iskanju vode, ponudi vsakemu malo plastenko vode. Z veseljem jo nagnemo 🙂
Nadaljujeva. Zelo je vroče. Tudi ta zaloga vode pojenja. Končno zagledava cesto. Pot vodi po cesti v klanec do prvega razcepa. Boriva se z vetrom, klancem in vročino. Na razcepu se ustaviva. Ob nama se ustavi pickup s prikolico za živino. Američani so zelo družabni, vedoželjni in zainteresirani za prišleke. Moški iz avta naju ogovori. Pokramljamo. Ravno selijo krave in jih prevažajo. Reče nama, da nama bo priskrbel nekaj vode in se odpelje. Čez dobro minuto se ustavi drug pickup s prikolico in nama že prinese dve plastenki vode. Šef mu je naročil. Američani so res neverjetni. Spočijeva se in nadaljujeva. Spet mivka, ki spodnaša, vročina in žeja. Boriva se s temi razmerami. Pot zgleda neskončna.
Pa tudi ta se enkrat konča. Končno zagledava cesto, ki vodi v Cubo. Majhen kraj na poti. Upava, da bo končno trgovina, da se napijeva mrzle pijače, saj vse kar pijeva v tej vročini je vroče, če sploh kaj imava. Voziva se proti vetru in ni in ni kraja. Pri prvi hiši se ustaviva že malo obupana. Vprašava kje je najbližja trgovina. Gospa naju pošlje še nekaj milj naprej in nama za popot da vsakemu ledeno mrzlo plastenko vode. Sedaj je vse lažje. Prideva v Cubo. Se ustaviva v trgovini, kjer na dušek spijeva vsak eno kokakolo, nato pa poiščeva sobo v motelu, kjer je lastnik poznal vse košarkarje od Dražena Petrovića do Dragiča. Zunaj pa pokramljava z motoristi, ter tudi s tem, ki sva ga srečala v puščavi. Luka s cevjo z vodo zopet umije ketno in zobnike. Tudi za kolesa so to težke razmere. Pripravljena sva za naprej.
gdmbr2017.wordpress.com 