Iz Grantsa sva se že dopoldan dvignila za 1000m višine in se vozila po gozdu na 2750m nadmorske višine. Ko sva prišla na vrh sva imela malo pavze in pogledala plan za naprej.
Gozd posejan z borovci je spominjal na naše gozdove. Ko sva se peljala naprej, je vzporedno z nama tekla veverica. To se nama je zdelo zelo prisrčno. Naenkrat pa oba, približno 50m naprej na najini poti, zagledava majhnega medveda, ki naju je gledal, se hitro obrnil in stekel v gozd. Ta je bil tudi prisrčen, a naju je kar stisnilo. Ustavila sva se in začela glasno govoriti, saj moraš biti pri medvedih čim bolj glasen. Veva, da je v Ameriki veliko medvedov, a da ga bova videla že v New Mexico pa si nisva predstavljala. Upam, da ga ne bova na najini poti več videla. Ko sva se ustavila si je Luka pripravil nož, zložljiv, ki ga imava vedno na najinh potovanjih. Še hecala sva se, da bo z njim medveda le žgečkal. Ko sva prišla iz gozda pa je ugotovil, da ga je izgubil v gozdu ob pripravljenosti na medveda.
Pot se je po spustu iz hriba popolnoma spremenila. Iz gozda sva prišla v puščavo. V knjigi je opozorilo, da bodo naslednji dnevi najbolj odročni in da je res treba paziti z vodo. Nekaj zaloge vode sva imela. Vodo voziva v posebnih 4l mehih, v mehih v nahrbnikih 3l, v bidonih 0,6l, 1,5l plastenki in poredkoma še v malih mehih, ki so prišli skupaj s filtri. Za več dnevni odsek poti po puščavi voziva tudi do 18l vode, to pomeni dodatnih 18kg teže, zato morava to kompezirati tudi z zalogo hrane za te dni, saj sva že tako zelo težka in ne bi nikamor prišla.
Vožnja po puščavi je zelo zahtevna. Temperatura je čez 40*C (100F) in ni nobene sence. Zeliš si, da bi pihljalo, pa so ponavadi peščeni viharji. Teren je bil še kar OK. Predvsem pa je mivka. Srečava Grega, ki vozi del te poti v nasprotni smeri in nama pove za vodo pri nekem veternem mlinu. Še prej pa se ustaviva in si v skali, ki je bila v senci, skuhava kosilo.
Nadaljujeva. Vedno bolj vroče je, vode lahko spiješ toliko kot jo imaš. A vedno je je premalo. Voziva se po mivkasti poti, ki postaja zahtevnejša in gre skoz malo doli malo gori. Zagledava mlin, stran steče neke vrste jelen. Skreneva s poti do mlina. Mlin je imel na vrhu sončne celice, pred mlinom je bilo veliko korito stoječe vode, vanj pa je bila speljana cev, ki je bila izpeljana izpod kritine pod mlinom. Študirava kako priti do izvira vode. Vse poizkusiva, vendar vode iz cevi ne zvabiva. Sva še bolj žejna. Postaneva zaskrbljena. Vode praktično nimava več. Vsak še nekaj požirkov v svojem bidonu. To je pa vse. Zadnjo vodo sva uporabila za kuhanje makaronov in čaj. Ker se že večeri raje obupava pri mlinu in se odpraviva naprej. V knjigi piše, da je to najbolj zahteven del glede vodnih zalog. Ta del puščave je dolg cca. 200km, pot je peščena in ni sence, le visoka vročina. Vodni izvir bi moral biti nekje čez polovico. To je bilo najino edino upanje. Usta in grlo sva imela že tako suha, da ne moreš pogoltniti sline, začneš se skoraj daviti. Pomagali so nama žvečilni gumiji. Le tako sva imela slino. Temni se. Teren je prezahteven, da bi se lahko vozila po temi. Sicer imava naglavne lučke a svetijo premalo. Poiščeva raven teren, položiva kolesa, postaviva šotor, se očediva z mokrimi robčki in greva spat. Žejna. Lukata malo panika, če bo sploh lahko spal žejen in če bova naslednji dan res prišla do vode.
gdmbr2017.wordpress.com 