Nadaljujeva pot proti najvišjemu prelazu na poti – Indiana pass. Visok je 3645m. Pot je še kar lepa, tako, da poleg višine se z nama poigrava le veter. Med vožnjo oba zagledava medveda, ki stoji na poti in naju gleda. Bil je rjav ampak majhen. Tukaj v Coloradu od leta 1979 ni grizlijev. Zadnjega so ubili s puščico. Medved se je obrnil in šel v gozd. Midva sva tudi nadaljevala. Prispela sva na vrh prelaza. Bilo je mrzlo.
Ampak sva se odločila, da bova imela kosilo. V nasprotni smeri se pripelje tekmovalec iz Avstralije. Pove, da dela v vojski in ima preveč dopusta, njegova punca pa premalo, zato se je odločil za to tekmo. Nato pojeva, se oblečeva in spustiva. Prikolesariva v kraj Del Norte, kjer se zrihtava – nakupiva hrano, v pralnici opereva vso obleko in se v Subwayu najeva.
Nadaljujeva.
Pot se je vila po edini puščavi v Coloradu. Pot je bila mivkasta. Ustaviva se. Postaviva šotor. Se umijeva. In oba vidiva kako pod šotor zleze škorpijon. Nisva več mirna in sproščena. Greva spat, ampak ne spiva prav dobro.
Zjutraj ustaneva, vse natančno pregledava in nadaljujeva. Colorado ima veliko prelazev, ki jih morava prekolesariti. Teren je precej lahek, največja borba je z vetrom. Boriva se z vetrom in se dvigujeva na Cochetopa pass (3400m). Noč naju ujame ravno na vrhu, kjer je tudi kamp. V kampu sva sama. Kampi imajo parcele za kampirati, kjer ima vsaka mizo in klop, ter kurišče. Na najini parceli je bilo ob parceli veliko razsekanih drv. Odločiva se, da zakuriva, ker je bilo že zelo mrzlo. Ob ognju se pogrejeva, umijeva, nato postaviva šotor in greva spat.
Naslednji dan se odpraviva drugim prelazom na proti. Vmes spoznava v kraju Sargents Joe-a, ki ima namen prekolesariti del poti, vendar pa je imel težave z gumo. Vozil je 27,5+ 3.0 gume, brez zračnice in si jo je na poti prerezal. Poskusil jo je popraviti pa mu ni uspelo. Tukaj čisto vsi vozijo brez zračnic, le še midva jih imava. Počutiva se kot iz prejšnje dobe.
Joe-u nisva mogla pomagati, zato sva se odpravila naprej na nov prelaz -Marshall pass, stičišče continental dividea, Atlantic trail in Pacific traila (cca. 3400m).
Bilo je že zelo mrzlo. V reki na višini 3000 m sva zajela vodo v meh za umivanje. Ujela naju je noč. Pripeljala sva se do kampa ob jezeru, kjer sva se umila z ledeno vodo, postavila šotor in šla spat. Noči so zelo mrzle. Zjutraj sva nadaljevala pot v Salido, kjer sva se ustavila v kavarni, ki jo je priporočal Nick. Tekmovalec, ki sva ga srečala v puščavi in, ki je bil hiter kot strela. Izveva, da je v Salidi odstopil. Škoda. V mestu nakupiva vse potrebno in nadaljujeva na nov hrib. Zelo se oblači. V daljavi grmi. Okoli naju se vidi da dežuje, midva pa voziva po suhem. Na vrhu hriba se odločiva za kosilo. Družbo nama delajo chipmunki, vrsta veveric. Pojeva in se odpraviva naprej.
Nasproti pripeljejo kolesarji, ki naju opozarjajo kako zahtevna pot naju čaka po kotlini. Pustiva se presenetiti. Veter se igra z nama. Midva pa boriva proti njemu. Čakava kdaj se bo hudo začelo. Basin – kotlina je bila lepa, mogočna kot iz pravljice, z neskončno potjo. Razen vetra je bila magična. V daljavi so švigale strele, nebo je bilo vseh barv. Uživala sva v vožnji.
Ujela naju je noč. Z lučkami sva še nekaj časa vozila, nato pa se ustavila in postavila šotor. Bilo je zelo mrzlo. Nisva se umila, očedila sva se z robčki, se na debelo oblekla in šla spat.
Zjutraj sva nadaljevala, kmalu sva prišla v Hartsel, kjer sva popila kavo in nadaljevala.
Čez dan sva se borila z vetrom opazovala naravo, živali. Opazovala sva dva dihurja, potem sva videla sa neke vrste antilope (pronghorns) opazujejo naju. Prebiti sva se morala mimo konjev ki so stali na cesti.
Krave pa so itak najine vsakodnevne spremljevalke.
Pot je nadaljevala v kraj Como, kjer sva računala, da bova dobila vodo za zadnji vzpon na Boreas pass. V kraju pa je bila le neka galerija in že 5 let ni bilo gostilne kot je pisalo v knjigi. V galeriji vprašava za vodo. Gospa, ki dela tam nama ponudi male plastenke vode brezplačno. Zunaj pa se ustavita dva moška, ki sta se spustila iz prelaza in sta tudi žejna. Tudi onadva dobita vodo. Izmenjamo si par besed in nama ponudita sprej za medvede, češ da ga onadva ne potrebujeta več, midva pa greva sedaj v kraje ko ga bova potrebovala. Super. Med pavzo pojeva kosilo in medtem kramljava s starejšim gospodom – domačinom. Ko pojeva se odpraviva. Vzpon na Boreas pass (3500m nv).
Na vrhu se oblečeva in spustiva v Breckenridge. Mondeno smučarsko središče. Oba sva premražena. Ljudje, ki se sprehajajo po glavni ulici pa v kratkih hlačah. Ne moreva se segreti. Navsezadnje smo v gorah, kjer je še sneg. Voziva se po teh mondenih krajih.
Odločena sva, da si v Silverthornu vzameva dva dni pavze, da se spočijeva, na servis dava nastaviti prestave, umijeva opremo in pripraviva za nadaljevanje. Od kar sva prišla v Colorado drlava povprečno 100km na dan in do 1500m višine. Pozna sva, premražena. Do kampa je še kar nekaj kilometrov. Ne bo nama uspelo priti do kampa, Odločiva se končati za dan in postaviva šotor ob kolesarski stezi pri kraju Frisco. V polni opremi zaspiva. Začel se je prvi od dveh prostih dni zato zjutraj v Friscu pojeva zajtrk in opereva perilo v samoposteežni pralnici, peljeva kolesa na servis nato pa greva v hotel.
gdmbr2017.wordpress.com 