Pot nadaljujeva po cesti iz Abiquija v El Rito. Za to cesto so naju prejšnji dan opozarjali, da je izredno nevarna, saj nima vozne bankine za kolo, kot imajo to skoraj vse ceste v Ameriki. Izkazalo se je, da je bila cesta podobna slovenskim cestam, vozniki pa izredno previdni. Tako, da nič česar ne bi poznala. Imava precej vetra v prsa. Pot vodi do kraja Canon Plaza. Ob cesti je mala trgovinica “summer store”, namenjena posebej kolesarjem na tej poti.
Kramljava z lastnico, ki naju med drugim opozori glede požara v gozdu za vasjo. Pot je mogoče zaprta. Na tabli je danešnje obvestilo. Piše, da je pot v gozdu zaprta tudi za kolesarje na great divide.
V gozdu so gasilci, ki nama bodo dali navodila. Opremiva se z vodo in nadaljujeva v pričakovanju kaj bo. Prideva do zapore. Ustavijo naju. Skupaj iščemo alternative kako priti preko dela gozda, ki je zaprt.
Pot, ki je bila zaprta je predstavljala cca. 20km do možnega nadaljevanja. Alternativa pa je bila le po cesti okoli gozda 120km. To je preveč. Vozila bi se po cesti in izgubila vsaj en dan. Vprašava, če bi naju kdo zapeljal. Odpeljejo naju do prve hiše pri gozdu. Spoznava Rudyja. Reče nama, da naju lahko po gozdu zapelje po drugi poti do kraja, kjer se spustiva do reke, jo prečkava, saj je nizka, nato pa poiščeva pot, ki vodi do koče od njegovega prijatelja. Od tam se bova pa lahko priključila na najino pot. Rudy je domačin. Gozd pozna do obisti. Strinjava se. Kolesa naložimo v njegov pickup.
Po zelo zdelani gozdni poti se kot na rodeu vozimo skoraj uro. Stemni se. Rudy naju odloži nekje sredi samotnega gozda. Pove, pot naprej vodi do reke.
Najdeva prostor za šotor, se umijeva in greva spat.
Zjutraj se odpraviva poiskati pot. Pot za katero je rekel Rudy se je nehala ob strmini. Vse je bilo zaraščeno. Pot sva iskala brez koles. Na drugem bregu sva videla kočo, o kateri je Rudy govoril. Slišala sva reko, a nikakor nisva mogla priti do nje. Kolesa so pretežka, da bi jih po zaraščeni strmini vodila in potem v strm breg. Obupava. Odločiva se, da se vrneva v vas. Po poti nazaj Lukatu spusti guma. Medtem, ko jo flika se ustavita na štirikolesniku gasilca. Poveva, da se vračava nazaj. Nekaj minut za tem, se pojavi pohodnik. Nenavadna pojava. Z dežničkom sredi gozda. Kot iz popolnoma druge zgodbe. Zmeden sprašuje kje je. Takoj za njim pa se priprlje policaj. Resen, profesionalen. Pove, da je gozd zaprt in da moramo oditi od koder smo prišli. Zmeden pohodnik v trenutku ni več zmeden in pove policaju, da natančno ve kam mora iti in gre. Nama pove policaj, da morava od koder sva prišla. Vendar tja ne moreva. Ni poti. Policaj vztraja. Poveva zgodbo kako sva prišla tja. Če greva nazaj se bova v gozdu izgubila. Vztrajava tudi midva. Policaj naredi nekaj klicev v svojem vozilu, nato pove, da naju bo on spremil do prve gasilske baze v gozdu. Voziti morava pred njim. Ko nas v gozdu dohitita gasilca na štirikolesniku vklopi sireno in lučke. Tudi to sva imela 🙂
Prispemo v gasilski bazni tabor, kjer povejo, da lahko v spremstvu nadaljujeva do vasi. V policijskem spremstvu sva vozila 19km po gozdu. Pridemo do prve hiše. Rudyjeve hiše. Policaja vprašava, če smeva pri hiši vprašati, če naju zapeljejo okoli požara. Seveda ne izdava, da je to Rudyjeva hiša. Grem na dvorišče. Luka kramlja s policajem. Ta mu pove, da tam, kjer sva prvo noč spala ob mehiški meji je še bolj nevarno kot si misliva. Saj so tihotapci naredili predor, prerezali cev za dovod vode in v zasedi čakali na obmejnega policaja. Ko je ta prišel so ga ubili in ukradli avto. Tam so tihotapci stalnica. Medtem jaz na dvorišču poiščem Kat. Rudyjevo ženo. Povem ji vso zgodbo in da na cesti čaka policaj. Takoj privoli, da naju pelje okoli gozda 120km v eno smer. Skupaj greve do policaja, Kat mu zatrdi, da naju bo ona peljala vse okoli. Naložimo kolesa v njen avto. Spet – Američani so res neverjetni. Super prijazni.
Imamo road trip z avtom. Ugotovive, da imave obe zelo poškodovano nogo in si izmenjave nekaj izkušenj. Oba z Rudyjem sta bila zelo prijazna in prijetna. Odloži naju na Hopewell lakeu.
gdmbr2017.wordpress.com 